Marketing Magazin, junij 2007

mag. Natalija Postružnik

Sploh ne vem več, kako smo včasih delovali (in delali). Danes, ko kaj iščemo, svoji ekipi – kar nekako mimogrede – navržem: »Pa kaj se mučite, poglejte na internet!« To, da kupujem letalske vozovnice, obutev, oblačila, knjige, zavarovanja … preko interneta, je sploh odveč dodati. Kdaj se je zgodil ta nenadni premik, da je tako vsakdanji in tako sprejet?

Zadnjič sem predsedniku uprave (ki jih šteje že krepko čez petdeset) velikega slovenskega podjetja, v katerem sem zaposlena, rekla: Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi tudi ti blogal. Hitro sem dodala: No, mislim, celotna uprava, pa vodstveni kader. Ni me vprašal, kaj je to. Ni mi rekel, ne pride v poštev. Rekel je: »Kar se mene tiče, ok.«

Očitno je to nekaj povsem običajnega. Ne le v krogu strokovnjakov za odnose z javnostmi, tržnih komunikatorjev, marketinških strokovnjakov, specialistov za prodajo … ampak tudi za managerje. Pojmi, kot so blog, RSS, podcast, wiki… so danes tako poznani, kot so bili petnajst in več let nazaj direktna pošta in osebni marketing.

Obstaja pa ena bistvena razlika. To, kar je na internetu, ostaja na njem praktično za večno. Če zapisov ne izbriše upravljavec. Ne izgine v etru, ni recikliran za nove objave. Kakšen izziv predstavlja to za piarovce? Izjemen. Kakšen učinek imajo spletne skupnosti? Morda v tem trenutku v Sloveniji še ne takšnega, kot recimo v Nemčiji ali ZDA. Toda nezadržno raste. Zakaj? Ker klasični množični mediji izgubljajo svojo kredibilnost. Ker vse raziskave kažejo, da TV, radio in klasični tiskani mediji niso mediji, v katerih bi ljudje želeli iskati ali dobiti informacije.

Ljudje uradnim virom ne zaupajo več. Bolj zaupajo temu, kar reče nek član spletne skupnosti, s katerim delijo interese, zgodbe, informacije… mogoče še celo bolj, kot bi zaupali »v živo« svojim »resničnim prijateljem«. To, da danes v enem dnevu dobimo toliko informacij, kot jih je človek v 17. stoletju v vsem svojem življenju, zelo plastično ponazarja celoto informacijske prenasičenosti.

Zato bomo ljudje vedno bolj aktivno sami iskali in izbirali poti, po katerih bomo dovolili, da se nam informacije 'dozirajo' in/ali 'filtrirajo'.

Ljudje že od nekdaj želijo participirati pri odločitvah, dogodkih, dejanjih… ni boljšega medija od interneta, da ljudem da (podari?) takšen občutek. Nikjer drugje ni mogoče v živo, v realnem času, tako rekoč takoj nekaj trditi ali na neko trditev odgovoriti s pisano in izrečeno besedo, naložiti še filmček. Kaj takega na TV? Ne tako enostavno (ampak predstavljivo). Na radijski postaji? Nemogoče, ni slike. V časopisu? Ni šanse.

Zato (p)ostaja internet 'ljudski'. Cenovno ugoden, vsem dostopen, enostaven. Tehnološko in tehnično nezapleten. Po vsem svetu (kjer pač ni cenzure). Edina ovira (bi lahko bil) jezik. Združuje in povezuje ljudi v nekem navideznem, virtualnem svetu. Saj ne, da me ni strah te odtujitve, alienacije, tega spletnega in nič več osebnega komuniciranja. Nasprotno. Zame (čeprav sem programer po osnovni izobrazbi), je to strašljivo. Toda to je realnost.

Raziskave kažejo, da si ljudje želijo več osebnih odnosov, predvsem s prijatelji, znanci, družino. Pa vendarle količina informacij, ki jih pridobimo od nam najbližjih, v letih 2001 do 2006 pada. Kaj to pomeni? Da imamo vedno manj časa in da zato iščemo informacije tam, kjer so nam dostopne takoj s čim manj truda in stroškov. Za piarovce/tržne komunikatorje/ marketinške in prodajne strokovnjake pa to pomeni, da morajo internet in komuniciranje 2.0 obvladati kot orodje za doseganje poslovnih ciljev podjetja. Kako – veliko praktičnih nasvetov in napotkov je v knjigi Nove priložnosti e-komuniciranja.

Ne znati pisati za splet, ne obvladati osnovnih orodij, kot so e-mailingi ali SSR, ne komunicirati z blogerji, ne spremljati in aktivno sodelovati v forumih in siceršnjih razpravah na spletu o organizaciji, v kateri so zaposleni… pomeni, da zaostajajo. Teči bo potrebno tako hitro kot Alica v čudežni deželi. In še hitreje, sicer bomo ostali na mestu. Svet pa se bo vrtel brez nas naprej. Ali bi to res bilo tako slabo, je seveda razprava za kdaj drugič. Do takrat pa raje (globoko) pokukajte v knjigo Nove priložnosti e-komuniciranja. Da ne boste obstali, čeprav ste želeli teči.